Ženske na ulicah. Za kruh in narod

Vojna se je tako za moške kot za ženske začela hkrati, končala pa se je zanje na različne načine in v različnih časih. Za ženske iz Posočja, ki so se po začetku spopada med Italijo in Avstro-Ogrsko umaknile v bližnje primorsko in kranjsko zaledje, je bilo vojne konec po preboju pri Kobaridu, a le, če sovražnik ni porušil njihovih domov. Premik spopada v Padsko nižino je vrnitev domov obetal tudi begunkam v štajerskih in drugih avstrijskih taboriščih. Dejansko pa je pomanjkanje sredstev za materialno obnovo oviralo povratek civilnega prebivalstva v domače kraje, pri čemer so bile odločilne tudi kaotične razmere, ki so trajale vse do konca leta 1918. Medtem je pustošenje prodirajočih, predvsem nemških čet v Furlanski in Padski nižini pahnilo v stanje vsakdanje ogroženosti in negotovosti nove plasti ženskega prebivalstva. Začasni zmagovalci so si med pohodom na Piavo dali duška z ropanjem in posiljevanjem.

V vseh vojskujočih se državah so lakota, pomanjkanje, večkrat tudi obup zaradi vse težjega ohranjanja stikov z možmi, sinovi, zaročenci na fronti med ženskim prebivalstvom širili nezadovoljstvo. Vedno več jih je bilo, ki so kot vdove, žalujoče matere, zaročenke in sirote doživljale tragične posledice izgub svojih dragih. Številne so se soočale z opustošenjem, ki ga je vojna povzročila telesu in umu najdražjih. Vojni davek je v zadnjem letu vojne postajal tako velik in nevzdržen, da se je domoljubje žensk začelo sprevračati v odpor. Potrpežljivost jih je dokončno minila zaradi nesposobnosti oskrbovalnih služb in črnoborzijanstva. Še posebno ženske z družbenega dna in tovarniške delavke, ponekod pa tudi pripadnice srednjega sloja v svojih novih poklicnih identitetah, so se postavile na čelo stavkovnih demonstracij in pacifističnega gibanja. Ženske vseh slojev in narodnosti so vedno odločneje zahtevale prekinitev vojnega spopada in vrnitev vojakov domov. Za svoj medvojni domoljubni angažma so postavile politično ceno. Marsikje po svetu so zahtevale splošno volilno pravico za ženske in večje pravice na delovnem mestu. V slovenskih deželah so se kot pripadnice množičnega deklaracijskega gibanja postavile za pravico do nove domovine.

Gospodarstvo in zaposlitvena politika

Četrto leto svetovnega spopada se je nadaljevalo v znamenju vojnega gospodarstva, v katerega so bile vpete tudi ženske. Ob vstopu ZDA v vojno so Američanke pozvali k sodelovanju na »domači, notranji fronti«. V Rusiji se je po izstopu iz vojne delež ženske delovne sile v vojaški industriji in preskrbi zmanjšal. V vseh vojskujočih se državah je število zaposlenih žensk naraščalo, vendar različno glede na gospodarske panoge in regionalne značilnosti.

Po bitki pri Kobaridu slovenske dežele niso bile več del ožjega vojnega območja, kar je vplivalo na trg dela in širšo zaposlitveno politiko na Slovenskem. Papirnica Vevče in Tobačna tovarna Ljubljana sta začeli zaposlovati pretežno žensko delovno silo šele na začetku leta 1918. Gospodarstvo je sicer ostajalo v vojnem krču. Iskanje zaposlitve je potekalo predvsem po neformalnih poteh. Zaradi slabe letine in težav pri uvozu živil in surovin so se večale potrebe po ženskem delu v kmetijstvu.

slika — Spravljanje sena v tolminskih hribih (morda v Čadrgu).

*Vir: Neža Rejec, Moja pota, spomini na Sočo in dom, 1904–1966. Last Tatjane Melink. (Tolminski muzej)*

Moda

Prva svetovna vojna je korenito posegla tudi na področje mode. Varčevanje je terjalo prilagoditve oblik in materialov – krila so se krajšala, izginjali so ozki pasovi in silhuete v obliki črke S. Novo modo so oblikovale nove potrebe. Ob Parizu in Dunaju, predvojnih modnih prestolnicah, se je na evropskem modnem zemljevidu pojavila Italija.

Spremembam na trgu dela, ki so privedle do zaposlitev žensk v številnih moških poklicih, je sledila revolucija delovnik oblek. Za potrebe bolničark, delavk v tovarnah, voznic tramvajev, kontrolork na železnicah so se krojile nove uniforme. Pri njihovem izdelovanju so bile ključne praktičnost, uporabnost in varčnost.

Z obleko so posameznice kazale tudi svoje domoljubje in lojalnost vojskujočemu se narodu. Trakovi, všitki, našitki, kravate ali dodatki so z vzorci v barvah zastav potrjevali pripadnost in obveščali o vojnem angažmaju žensk, še posebno deklet.

Novi valovi begunstva

V Posočju so leta 1917 zadnjim trem ofenzivam sledili begunski valovi. Še posebno pomembna sta bila zadnja dva. Enajsta italijanska ofenziva je povzročila beg prebivalstva z Banjške planote; ljudje so se zatekli v neposredno frontno zaledje, kjer so tudi ostali. Dvanajsta avstrijsko-nemška ofenziva je prisilila k odhodu največjo množico beguncev na jugozahodni fronti dotlej. Skupaj z italijansko vojsko je iz Furlanije in Veneta bežalo okoli pol milijona civilistov, večinoma žensk, otrok in starih.

Prvi izgnani civilisti so se začeli vračati po novembru 1917, ko je bilo v Posočju prekinjeno izredno vojno stanje. Obnova uničenih poslopij in prometne infrastrukture je bila še vedno otežena. Življenja povratnikov in povratnic so ogrožali neeksplodirani izstrelki. Zaradi slabih bivanjskih pogojev in splošno neurejenih razmer na območju nekdanjega bojišča so avstrijske oblasti vse do konca vojne ovirale vračanje beguncev in begunk.

Vir: Vpis v župnijski kroniki Krope, 8. 10. 1917. (Archivio della Curia Arcivescovile di Gorizia)

Strašna je bila tista noč za ljudi: ceste zaprte od vojaških transportov in miniranja iz Banjšic, polno stokajočih ranjencev, granate žvižgale, otroci jokali, večina nosila po večkrat tisto noč najnujnejše na Lazno proti Gor. Trebuši. Vboge matere z otroci! Konja nikoder, voza nobenega na razpolago.

Posledice konca vojne med civilnim prebivalstvom

Leta 1917 so avstrijski gospodarski ukrepi kmetijstvo v celoti podredili potrebam vojne. Ob splošnem pomanjkanju je strmo naraščalo število kaznivih dejanj mater in mladostnikov – tako zelo, da je bil cesar prisiljen razglasiti splošno amnestijo za zločine manjših tatvin. Oblasti so s posebnimi popoldanskimi programi poskušale otroke obvarovati pred prestopništvom in ulico. Veselje ob vračanju vojakov domov je bilo veliko. A tako kot je njihov odhod spremenil življenje v zasebni in javni sferi, je bila podobno prelomna tudi njihova vrnitev. Po demobilizaciji je bilo veliko vojakov brez službe. Ogromno je bilo ranjencev in psihičnih bolnikov. Družinski odnosi so se poslabšali in gmotno stanje družin je bilo zelo negotovo. Zaradi slabih življenjskih razmer se je zvišala stopnja umrljivosti. Epidemiji griže in španske gripe, ki sta razsajali v zadnjih dveh letih vojne in po njenem koncu, sta terjali veliko žrtev v vseh slojih.

O žalosti žensk, mater, žen, zaročenk padlih vojakov so pisali slovenski literati.

Vir: Dom in svet, 1–2/1918. (www.dlib.si)

Žena padlega vojaka.

Rodila sem, nesrečna. In nikjer očeta.
Strašnó je. Rada bi bilà zaničevana.
Vsi tihi so. Pogledi v me, kot da sem sveta.
Iz hiše rodne rada bi bila izgnana.

Ne radi tebe, mali.
Ne radi vas, kateri ste v daljavi pali,
med kterimi je tudi srce moje bilo.
Vi moji ste. Srce bolesti bi za vas nosilo.

O, radi tebe, svet! prokletstvo nate in gorjé!
Razdrta je prisega sveta.
Me rodimo kot nezákonske žené.
Otroci naši nimajo očeta.

Ah, bolje umreti! Ko zvečer žené
z možmi, z otroki se hladijo, poka mi srce.
In če vprašajo otroci po očetu kdaj, kaj odgovorim jim mati naj?

France Bevk

Spolno nasilje

Ženske so se med prvo svetovno vojno vsakodnevno soočale z grožnjo spolnega nasilja, še posebno na zasedenih ozemljih Belgije, Srbije, severozahodne Francije, Armenije, Avstro-Ogrske in Italije. Avstrijsko-nemški preboj pri Kobaridu in prihod nemških in avstrijskih čet v furlansko ter padsko nižino so spremljale vesti o množičnih posilstvih. Včasih je šlo za izmišljene vesti, ki jih je širila italijanska propaganda, mnogokrat pa za kruto resničnost žensk, ki so bile pred vojaki brez moči.

Spolne zlorabe žensk so se dogajale za zaprtimi vrati, a tudi v javnosti, pred očmi ponižanih in razoroženih vojnih poražencev. Nekatere ženske so bile žrtve zaporednih posilstev. Številnih ni zaznamovala le neizbrisljiva travma, temveč tudi posledice spolno prenosljivih bolezni ali nezaželena nosečnost.

Spolno nasilje ni bilo omejeno na okupirana ozemlja. Posiljevalci so bili tudi iz vrst domače vojske. V zaledju soške fronte so na primer slovenske ženske ogrožali avstro-ogrski vojaki. Čeprav so bile v avstrijski zakonodaji za posilstva predpisane visoke kazni, so storilce redko preganjali.

Italijanske oblasti so takoj po koncu vojne zbrale številna pričevanja o posilstvih, ki so se zgodila po bitki pri Kobaridu.

Vir: Andrea Falcomer, Gli »orfani dei vivi«. Madri e figli della guerra e della violenza nell'attività dell'Istituto San Filippo Neri (1918–1947), 2009.

Leta 1917 se je tu v Casetanu zadrževal pehotni bataljon. Vojak, ki ga nisem poznala, me je posilil in sem zanosila.

Duhovniki so v spomenicah, ki so jih pošiljali ljubljanski škofiji, pisali o spolnem nasilju nad ženskami v kranjskem zaledju.

Vir: Nadškofijski arhiv Ljubljana.

Odkar je nastanjeno v kraju vojaštvo, gre prej na slabše. Mnogi vojaki so nasilni. Bilo je več deklet napadenih.

Mekinje, 3. 5. 1916.

Protesti za »kruh in mir«

Čedalje večje pomanjkanje je v zadnjih dveh letih vojne na ulice pripeljalo ženske. Njihovi protesti so v številnih evropskih mestih pomembno vplivali na razplet vojnih dogodkov. Na mednarodni dan žensk, 8. marca 1917, so v Sankt Peterburgu množično demonstrirale Rusinje. Njihove demonstracije za »kruh in mir« so bile prva iskra, ki je nato zanetila požar februarske in oktobrske revolucije ter pripeljala do strmoglavljenja ruskega carja. Revolucionarno vrenje v Rusiji je zdramilo delavske organizacije drugje po Evropi. Sprožil se je večji in bolje organiziran protestni val, ki je dosegel tudi slovenska mesta. Konec aprila 1918 so se odmevne demonstracije v Ljubljani nadaljevale z izgredi in ropanjem ter se končale z množičnimi aretacijami žensk. Obtoženke so kasneje povečini izpustili brez obsodb, predvsem zaradi konca vojne in prihoda nove oblasti.

Za narod

Žensko politično delovanje v času vojne ni bilo prepovedano, toda številna društva so nehala delovati. Šele v zadnjih dveh letih vojne, ko je naraščalo nezadovoljstvo, sta protivladno razpoloženje in upanje v mir prerasla v politično gibanje, katerega del so bile tudi ženske. Medtem ko so pred vojno svoje politično prepričanje izražale le posameznice, se je z deklaracijskim gibanjem število politično aktivnih žensk povečalo. Na slovenskem političnem odru so se ženske začele pojavljati kot pomembne politične akterke. Niso le podpirale politik, ki so jih oblikovali moški, temveč tudi samostojno organizirale večje shode. Zahtevale so združitev slovenskega ozemlja v novi državi in izražale upanje v boljšo prihodnost. Sramežljivo so oblikovale zahtevo po uvedbi volilne pravice tudi za ženske.

Med množico v dvorani Union je bila tudi Angela Vode.

Vir: Angela Vode,
Spomin in pozaba, 2000.

»… v glavi mi je šumelo od navdušenja:
da zmore tudi naš mali narod kaj takega,
da se upira oblasti …«

Slovenke v Wilsonovih pozivih niso prepoznale le zahteve po večji enakopravnosti med narodi, temveč tudi med spoloma.

Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana.

»… demokratično enakopravnost in samoodločbo, ne le za vse zatirane narode, nego tudi za vse zatirane stanove in za zatirani ženski spol.«

Leto 1918 in povojna realnost

Odpor do vojne je v zadnjih letih spopada povsod naraščal in pripravljal ugodna tla za obsežne nemire. S koncem vojne so propadli stoletni imperiji in oblikovale so se nove državne tvorbe. V novih političnih in ekonomskih razmerah so se obnavljali etnični konflikti in zaostrovale družbene razmere. Čas povojne nestabilnosti se je podaljševal v dvajseta leta. Posledice totalne vojne so ostajale vidne na vseh ravneh povojne družbe.

Civilno prebivalstvo se je ne glede na spol soočalo s splošnim uničenjem, hudo ekonomsko in demografsko krizo, boleznimi in podhranjenostjo. Na pogorišču habsburške monarhije so nastale nove države, ki številnim ljudem niso podelile državljanstva. Težile so k oblikovanju nacionalno homogenega ozemlja, zaradi česar so bili pripadniki in pripadnice narodnostnih manjšin izpostavljeni pritiskom, tudi nasilju. Mnogo se jih je izselilo. Nekateri so ostali na območjih, kamor so pribežali v vojnem času, med njimi veliko primorskih begunk, zlasti tistih, ki so med vojno ovdovele.

»Sredi maja 1919. leta smo tudi še ostali sprevideli, da ne moremo biti več v Trstu. Hladnokrvno sem pospravljala in zlagala v zaboje, uničevala spomine, sežigala zapiske, pisma; razdajali sva s tovarišico pohištvo in obleko kar tako, češ v Jugoslaviji bo vse novo. Kakor mrtva in brez žalosti sem odšla iz tiste ljubke hiše, iz doma, ki mi je bil nekoč vse; še ozrla se nisem, zaprla v vagon in se stisnila v kot. Mehko so tekli vozovi Orient-Ekspressa, zadišalo je po Tujini, po mogočnosti zlatá in svobode bogatašev. Brezčutno sem izstopila v Ljubljani. Razdrl se mi je bil že četrti dom.«

Vir: Marija Kmet, Moja pota, 1933.

o razstavi