(Pre)hrana.
Ženske v zaledju
soške fronte

Tako vse je hujšalo – ljudje so pešali. Jaz sem znižala od teže 87 na 77 in vsi tako približno od 55 kg tudi na 30 kg. Niže. O ti brezpotrebna vojna, kdo je tega kriv – da toliko prelivanja krvi in lakote umreti je – zlasti ob jadranski obali Istri i Primorskim Trstom.
Pismo Marije Košuta, Zagreb, 17. 5. 1918

Velika vojna je prekinila evropski vsakdanjik in spremenila jedilnik. Kmalu po njenem začetku je zlasti v avstrijskem delu Habsburške monarhije začelo primanjkovati hrane. Glavnina zalog je bila, tako kot v drugih vojskujočih se državah, namenjena vojski. Izobilje za mizo, predvojna domena srednjega in višjega sloja, je postalo bled spomin. Raznolikost in pogostost hranjenja sta se upognila razpoložljivemu in dosegljivemu. Avstrijskim oblastem tudi z omejitvami cen živil in uvedbo prodaje hrane na karte ni uspelo preprečiti draginje, občasnih nemirov in čedalje pogostejših kršitev zakona. Civilno prebivalstvo je lakoto občutilo najprej in najbolj v neposrednem zaledju front, vendar se je z nadaljevanjem vojne pomanjkanje selilo tudi v notranjost države. Zlasti v večjih mestih se je s hišno srebrnino, bidermajerskim pohištvom in krznenimi plašči začelo barantati za vreče krompirja in moke. Obubožane in podhranjene meščanke ter delavke so si na podeželju poskušale priskrbeti najnujnejše za preživetje svojih družin in še posebej otrok. Visoka smrtnost begunskega prebivalstva, ne le tistega, ki so ga avstrijske oblasti namestile v večja begunska taborišča, temveč tudi onega, ki si je poiskalo začasno domovanje na štajerskih in kranjskih kmetijah, kaže na razširjenost pomanjkanja, ki je zajelo tudi podeželje. Redne rekvizicije poljedelskih pridelkov in blaga v vojaške namene so občutno poslabšale preskrbljenost z najnujnejšim za preživetje tudi na kmetih. Veselje vojakov ob obilni delitvi hrane v neposredni bližini strelskih jarkov je bilo pogosto prirejeno za potrebe vojne propagande. V kruti vojni resničnosti je prebivalstvo zaradi lakote umiralo predvsem v zaledju, v zadnjih letih vojne pa je hrane vse bolj primanjkovalo tudi med vojaštvom.

Begunci

S poglabljanjem gospodarskih težav v monarhiji so begunci postajali ena izmed najbolj ogroženih družbenih skupin. Leta 1916 je Posočje prizadelo pet ofenziv s prelomno šesto soško bitko. Ta je v begunstvo pognala okoli 6.000 prebivalcev Gorice in okolice. Približno 500 so jih po zavzetju mesta italijanske oblasti odpeljale v notranjost države. Nov begunski val je dodatno obremenil vprašanje oskrbe s prehrano v Avstriji. Manjše pomanjkanje so občutili begunci v Italiji, ki ni imela večjih težav s preskrbo. Del goriških beguncev je našel začasen dom v avstrijskih begunskih taboriščih, del pa se je razpršil po avstrijskem zaledju. V begunskih taboriščih je bil dostop do zaslužka in hrane omejen, življenjske razmere so bile slabe. Tisti, ki so ostali v zaledju, so se pogosto soočali z nenaklonjenostjo okolice. Na Kranjskem je leta 1916 začel delovati Zavod za pospeševanje obrti, ki je skupaj s Posredovalnico za goriške begunce pomagal iskati zaposlitev tamkajšnjim beguncem in begunkam.

slika — Mirenski begunci so preselili v Savinjsko dolino tudi svojo čevljarsko zadrugo. Zadružno Delavsko konzumno društvo je za prehrambene potrebe Mirencev ustanovilo ljudsko kuhinjo.

*Vir: Zasebna zbirka Albina Štante.*

Kriminaliteta

Z nadaljevanjem vojne in čedalje večjim pomanjkanjem je naraščala upornost žensk. Mnoge niso več prepoznale sovražnikov v pripadnikih tujih narodov, temveč v vladnih organih. Počutile so se kot žrtve nasilja lastne države. V skrbi za golo preživetje so si nekatere s spretnimi goljufijami pridobile nezakonito izplačane državne podpore. Vojaškim omejitvam gibanja so se izogibale s poneverjanjem potovalnih dovolilnic ali identifikacijskih dokumentov. S potvarjanji živilskih nakaznic so si nezakonito zagotavljale prepotrebna živila za lačna usta svojih otrok. Najhitrejša pot do hrane je bila priložnostna tatvina posameznic ali tatinskih združb. Državnim rekvizicijam so se kmetice upirale s skrivanjem pridelkov, branjevke pa so večkrat nezakonito dražile cene redkih jestvin. Nemiri zaradi dolgih čakalnih vrst pred pekarnami in trgovinami so zlasti v večjih mestih (na primer Trst) prerasli v širše manifestacije nezadovoljnih in razjarjenih množic.

Kuhinja izobraženk

Doma pri izobraženkah, če so pripadale srednjemu ali višjemu sloju, se je praviloma obedovalo petkrat na dan. Poleg treh glavnih obrokov – zajtrka, kosila in večerje – so poznali tudi dopoldansko in popoldansko malico. Najbogatejše med izobraženkami so zaposlovale kuharice, ki so jestvine kupovale na mestnih tržnicah ali pri vaščankah. Hranile so jih na hladnem v shrambah in kleteh. Kuhinja je bila opremljena z zidanim ali železnim štedilnikom, ki je imel tudi pečico, z mizo, omarami in policami. Posebna pozornost je bila namenjena pripravi mize in serviranju hrane v jedilnicah in čajnicah. Hrana izobraženk je bila do izbruha vojne bolj raznolika od tiste, ki so jo uživale kmetice ali pa delavke. Glavni obroki so vsebovali juho in mesne jedi, solate ter prikuhe. Posebno mesto je pripadalo pecivu in slaščicam. Vojno pomanjkanje živil je osiromašilo vojni jedilnik izobraženk, ki je bil vse bolj podvržen varčnosti.

Pismo Henrika Tume ženi Mariji v Trst. Dunaj, 14. 1. 1918.

Vir: Henrik Tuma, Pisma. Osebnosti in dogodki (1893–1935), 1994.

Po poti navdajala me je skrb za te in družino. Ako izmanjka v Terstu kruha ni izključno, da ljudstvo podivja in da prične pleniti po mestu. Govori še s Predenconko, da naj hišne dveri takoj zaklene, ko nemiri prično. Moko, mast in živila poskrij takoj, ali na pomol (stukin) ali pod moj zofa, ali kamor se ti bolje zdi. Lačno ljudstvo pojde gotovo na boljše hiše in za živežem …

Recept za peko vojne torte, ki se jo pripravi brez bele moke in maščobe in le iz enega jajca.

Vir: Marija Remec, Varčna kuharica. Zbirka navodil za pripravo okusnih in tečnih jedil s skromnimi sredstvi, 1915.

Deni v skledo sedem žlic črne kave, sedem žlic mleka, 28 dkg ržene moke, 15 dkg sladkorja, žličico kakava, eno celo jajce, drobno zrezane limonine lupine, cimeta in druge dišave in cel pecilni prašek (1dkg). Vse dobro stepaj in stresi v tortni model, peci v precej vroči pečici. Pečeno namazi z mezgo in potresi s sladkorjem.

Mesto: prehrana civilnega prebivalstva

Hrane je v času vojne primanjkovalo zlasti v avstrijskem delu Avsto-Ogrske. Vojno opustošenje Galicije, osrednjega žitorodnega področja, in odhod moške delovne sile na fronto sta dramatično zmanjšala kmetijsko proizvodnjo. Leta 1915, slabo leto po začetku vojne, so se začeli kazati prvi znaki pomanjkanja. Kljub novi zakonodaji državnemu upravnemu aparatu ni uspelo izboljšati preskrbe. Proizvodnja hrane ni zadostila vseh potreb vojske in civilnega prebivalstva.

Največje pomanjkanje so trpela mesta, kjer sta cvetela črni trg in tihotapstvo. Zlasti najrevnejše meščansko prebivalstvo je redno obiskovalo bližnje in tudi daljno podeželje (še posebej na Ogrskem). Pri kmetih so kupovali predvsem moko, krompir in mast.

Fran Milčinski (1867–1932), slovenski pravnik, pisatelj in dramatik je v svojem dnevniku živo popisal medvojno stisko ljubljanskega prebivalstva.

Vir: Fran Milčinski, Dnevnik 1867–1932, 2000.

2. septembra, sobota
Zjutraj šel čez trg. Pri stojnici s cenenim mesom okoli 120 ljudi (Dedo pravi, da se nastavljajo že opolnoči.) – Črno ljudi tudi pri prodajalki kruha. Danes ukazi v listih, da se brezmesni dnevi pomnože na tri in se uvedejo karte za mast.

7. oktobra, sobota
Angela prišla iz Lukovice in privlekla s sabo 59 jajc, 2 kg mesa, 6 kg masla, 1/4 kg surovega masla. Nekaj tega blaga je dobila v Trnavi in sta z B. čakala, da je kura znesla jajce: »Malo počakajte, že vstaja … že stoji!« hvaležen prizor za risarja: Zbrano ljudstvo pred kurjim gnezdom z jajčnimi kartami.

Razmere na podeželju

Pomanjkanje in draginjo je po izbruhu vojne najbolj občutilo mestno prebivalstvo. Na podeželju je bilo razpoložljive hrane več, zato so prebivalci večjih mest pogosto zahajali na kmete, da bi si priskrbeli najnujnejše. Avstrijske oblasti so se zavedale pomembnosti samooskrbe s kmetijskimi pridelki v času vojne. Za delo na polju so navduševale šolarje in šolarke. Angažirale so vojne ujetnike, begunce in begunke. V obdobju najbolj intenzivnih poljskih opravil so dovolile povratek domov tudi vpoklicanim vojakom. Spodbujale so žensko prevzemanje kmetij in kmečkega dela.

Vojaška hrana

Prehranjevanje je temeljna človekova potreba. Njena zadostitev je vitalnega pomena na bojišču, saj se lačni vojaki neradi vojskujejo. Tega so se dobro zavedali tudi v poveljstvih vojskujočih se držav, ki so že pred začetkom spopadov skrbno načrtovala in na manevrih tudi preskušala sisteme prehranske oskrbe vojakov. Vendar pa se ti sistemi v vojnem času povsod niso izkazali. Kuhinje na vozovih in zabojih, ki so bile v avstro-ogrskih oboroženih silah dodeljene vsaki četi, so se na težavnem terenu okorno premikale za prodirajočimi enotami. Na utrjenih frontnih bojiščih je oskrbo ovirala sovražna artilerija, ki se je še prav posebej osredotočala na obstreljevanje oskrbovalnih poti med prvo bojno črto in zaledjem, od koder se je peš ali z živino tovorilo hrano in pijačo. Kljub skrbi za redno oskrbovanje bojne linije je del vojaštva ostajal žejen in lačen; še posebej od leta 1916 naprej se je zaradi pomanjkanja živil in nezadostne pridelave hrane v zaledju preskrba avstro-ogrske vojske drastično poslabšala.

Vir: Januš Golec, Vojni spomini, Slovenski gospodar, 28. 2. 1918.

Ženska je pač — ženska. Zagleda se v enega, temu bi postregla z vsem mogočem — drugemu pa ponudi samo najpotrebnejše in še to z neusmiljeno osornostjo. Mene ni marala nobena, a zato sem pa bil tudi revež na zabavi in želodcu.

Zapis vojaka Jakoba Prešerna v času velikonočnih praznikov leta 1916.

Vir: Jakob Prešeren, Vojak 1915‒1918, 2014.

Preživljamo praznike, zraven pa stradamo. Včeraj ni bilo ne kruha, ne kosila, pač pa so nam dovolili, da za kosilo lahko pojemo vsak po eno rezervno porcijo prepečenca in eno celo konzervo. /…/ Vendar pa je vojaštvo civilistom izpraznilo vse zaloge, tako da se niti za denar ničesar več ne dobi. Želodec nam poje kot gramofon s pokvarjeno ploščo.