Ženske v zaledju soške fronte

Val množičnega navdušenja nad vojno se je po prvih mesecih vojskovanja polegel. Na evropskih bojiščih je vojna pokazala svoje okrutno in krvavo lice. Iz meseca v mesec je naraščalo število padlih. Vojaški stroj je potreboval nove obveznike, medtem ko so se v zaledju front bolnišnice po vsaki bitki polnile z ranjenci in pohabljenimi. V večjih mestnih središčih so bili čedalje bolj vidni znaki pomanjkanja, ki je tako kot v številnih avstrijskih mestih tudi v Ljubljani, Kopru in Trstu pognalo najrevnejše ženske na ulice z zahtevo po pravičnejši preskrbi z najnujnejšim. Zaradi izginotja mnogih prehrambnih izdelkov se je korenito spremenil jedilnik, cvetel je črni trg in ženske so bile pogosto kršilke vojnih zakonov.

Napori vojskujočih se armad so zahtevali čedalje večji angažma civilnega prebivalstva tako v materialnem kot nematerialnem pogledu. Glede tega večjih razlik med vojskujočimi se državami ni bilo. Oblasti so pričakovale, da se bodo ženske in otroci vključili v vojni propagandni stroj, da bodo dejavni pri zbiranju denarnih sredstev in raznovrstnega materiala, koristnega za vojsko, predvsem pa da bodo moralno podpirali vojskujoče. Gmotno odrekanje civilnega prebivalstva v korist vojske kot tudi njegovo prilagajanje vojnim razmeram in potrebam se je oblastem zdelo samoumevno. Žensko prevzemanje domačih gospodarstev, običajno moških opravil in poklicev, je bilo v skladu z vojnim časom in potrebami. In četudi so se varuhi javne morale vse glasneje zgražali zaradi pohujšanja, v katero je vojna potiskala žene in dekleta, so vojaške in civilne oblasti skrbele zlasti za to, da bi civilno prebivalstvo ne glede na spol delovalo v korist končne zmage.

Začetek spopada v Posočju spomladi 1915 je na obeh straneh fronte potisnil civilno prebivalstvo v pregnanstvo. Na italijanski strani bojne črte se niso znašli samo avstrijski državljani in državljanke italijanske narodnosti, temveč tudi slovenske in nemške, ki so bili izseljeni v notranjost države. Ocenjuje se, da je bilo približno 12.000 beguncev, razkropljenih po Apeninskem polotoku, iztrganih iz svoje skupnosti in okolja. Na avstrijski strani je bil umik postopen, zajel je približno 80.000 ljudi. Še posebno na Goriškem in Krasu so se civilisti zadrževali v neposredni bližini fronte, vendar je vojni spopad iz meseca v mesec bolj ogrožal njihova življenja. Umik v zaledje je za glavnino civilnega posoškega prebivalstva pomenil begunstvo na slovenskih tleh oziroma nastanitev v begunskih taboriščih, ki so jih avstrijske oblasti postavile v notranjosti države.

Družina

Vojna je močno posegla v vsakdanje življenje. Prekinila je ustaljene ritme in prakse v družinskem okolju. Očetje, ki so se vojskovali daleč od svojih domov, so lahko vzdrževali stike s svojimi družinami le s pismi. Na čelu družin so jih nadomestile žene, ki so zaradi odsotnosti odraslih moških prevzemale vodstvo družinskega gospodarstva tako na kmetijah kot v obrtniških delavnicah, trgovinah in podjetjih.

Vzgoja otrok je postala praviloma domena mater, tet in babic. Zaradi nerednega pouka, odsotnosti očetov in nasploh prezaposlenosti odraslih družinskih članov so bili otroci brez varstva in nadzora. Zlasti v mestih se je širilo mladostniško prestopništvo, ki sta ga spodbujala širjenje revščine in oslabitev patriarhalnega reda. Socialna podpora, ki jo je država podeljevala družinam, v katerih so bili moški na fronti, je v večini družin le ublažila posledice materialnega pomanjkanja, ni ga pa v celoti odpravila.

slika — Vojak se pred odhodom na fronto poslavlja od svoje družine.

*Vir: Muzej novejše zgodovine Slovenije.*

Podeželski duhovniki so se v spomenicah pritoževali nad obnašanjem otrok in mladine.

Vir: Nadškofijski arhiv Ljubljana.

»Vzgoja materinska trpi zaradi odsotnosti mož, nahajajočih se v vojski. Otroci nimajo pravega strahu. Vrh tega je pa več otrok moralno manjvrednih, ker so bili očetje pijanci. Na teh se kažejo žalostne posledice alkohola. Vrh tega pa tudi slab vpliv bolj spridenih otrok zelo slabo vpliva na otroke. A mnoge matere so za take nevarnosti naravnost slepe.«

Odlomek iz pisma Matevža Demšarja svoji ženi Marjani, Trnovo pri Ilirski Bistrici,
9. avgusta 1914.

Vir: Loški razgledi, 1985.

»Draga žena: pred kot i nadalje pišem, vas vse skupej pozdravim in vam naznanim, da sem tista karta dobu, ali razomet pa nisem mogu, ker več puštob manka, da ne vem nič, kaj ste mi pisal druzega, kakor, da ste žito spravili; žito kar v kazuc denite, da se posuši in potem ga pospravite, kamor ga veste, ker jest ga skoraj gotovo mlatu ne bom letos. Novega vam ne vem kaj pisati, zdrav sem, hvala Bogu.«

Morala

Kaotične vojne razmere, v katerih so tudi zaradi večje mobilnosti prebivalstva popuščale tradicionalne družinski vezi, so zamajale moralni družbeni red. Vedenje, tako moških kot tudi žensk, je postalo drznejše, njihovo spolno življenje pa bolj promiskuitetno kot v predvojnem obdobju. Britansko časopisje je poročalo, kako so mlada dekleta 'norela' za moškimi v vojaških uniformah (khakijih). 'Khaki mrzlica' je obšla tudi marsikatero slovensko dekle, še posebno v neposredni bližini bojišča, kjer sta bili negotovost in revščina največji.

Varuhi javne morale so po izbruhu vojne obnovili svojo skrb za čast žensk, ki niso bile podvržene moškemu nadzoru. Nemoralno vedenje žensk je lahko ogrožalo 'narodno čast'. Na Slovenskem je zlasti duhovščina opozarjala na grešne posledice ženskega pohujšljivega oblačenja, razpuščenosti, spogledovanja z vojaki in nasploh neprimernega trošenja vojnih denarnih podpor.

Podeželske duhovnike je ob prihodu vojakov skrbela morala vaških deklet.

Vir: Nadškofijski arhiv Ljubljana.

»Društveno življenje sedaj počiva, ker nas zanima sedaj samo branje o vojski. Marijine družbe pa delujejo kot prej ali še bolj, ker je teren bolj mehak in torej lahko orjamo bolj na globoko. Samo vojakov se bojim k nam, ker je skušnja pokazala, da so nekatere punice tudi iz M. D. zares kar nore nanje. Pri zadnjem shodu sem glede tega izrazil svojo žalost … pa bolje je bilo šele tedaj, ko so vojaki odšli.«

Moralisti so opozarjali na 'pohujšljivo' žensko modo, neprimerno za resne vojne čase.

Vir: Bogoljub, št. 8, 1916.

»Ravno zdaj v času te groze – še hujše norosti kot prej /…/ mlade punčare se oblačijo tako, da so kakor opice /…/ z docela golimi bedri letajo po ulicah.«

Prehrana

Pomanjkanje tudi najosnovnejših živil je v drugem letu vojne korenito spremenilo prehranjevalne navade prebivalstva. Zaradi celinske blokade oz. omejitve mednarodne trgovine je bilo po odprtju soške fronte čedalje več težav pri oskrbi z najnujnejšim. Hrane je primanjkovalo zlasti pozimi 1915.

Pozivi k nabiranju užitnih plodov in varčevanju s kurivom, soljo, z oljem, moko in s kruhom so postali del vojnega vsakdana. Kruh in nujna živila so se prodajali na karte. Načrtnemu varčevanju in zmanjševanju količine živil so se pridružili popisi in rekvizicija, ki so neugodno vplivali zlasti na kmečko prebivalstvo. Prehrana se je ob pomanjkanju dražila. Primanjkovalo je pšenične moke. Kruhu, ki je zaradi številnih primesi postajal vse težje prebavljiv, so rekli Kriegsbrot, vojni kruh. Ob splošnem pomanjkanju in draginji so se širili tihotapljenje, skrivanje živil, goljufanje s podporami, navijanje cen, tatvine itd. In prav ženske so bile največkrat protagonistke teh nezakonitih dejanj, ki so jih nemalokrat
privedla na sodišče.

Vir: Ljudska hrana v vojni časih, Novi čas, 18. 3. 1915. (www.dlib.si)

»Vaši očetje, bratje in možje so v vojni. /…/ Žrtvujte se tudi Vi za domovino, za katero jemljejo naši junaški vojaki nase vsak dan tako velike žrtve. Vsakdo deluj za varčnost z zalogami naših živil in si tako prizadevaj, da se izkaže vrednega velike dobe.«

Strežnice

Po izbruhu vojne so ženske kot prostovoljke začele pristopati k Rdečemu križu. V njegovih vrstah so se organizirale tako plemkinje kot meščanke, deloma tudi kmetice in delavke, in to kljub skepticizmu, ki ga je po vsej Evropi kot tudi na obeh straneh italijansko-avstrijske fronte sprožal ženski angažma v 'službi vojne'. Že v prvih mesecih spopada se je pokazalo, da je bila sanitetna oskrba članic Rdečega križa za ranjence nadvse dragocena. Če je na začetku vojne žensko medicinsko osebje še ostajalo v zaledju, sta pomanjkanje medicinskega osebja kot tudi silovitost spopadov kmalu povzročila, da so bile bolniške sestre in strežnice angažirane tudi v neposredni bližini bojne črte, v mobilnih sanitarnih in kirurških enotah. Sanitetno oskrbo so prevzele tudi na vlakih, ki so vozili ranjence v notranjost države.

Vir: Evgen Lampe, Dnevniški zapiski dr. Evgena Lampeta: 1898–1917, 2007.

»Na začetku vojne je v ljubljanskem Rdečem križu prihajalo do trenj med slovenskimi in nemškimi članicami društva: »Dr.Triller se je pritoževal, da so njegovo ženo šikanirali, ko je v licej češkim ranjencem za priboljšek prinesla buhteljnov. /…/ Gospa Högler pa naj bi pri sprejemu na kolodvoru ranjencu, ki se ji je zahvalil, odgovorila: 'Windisch wird hier nicht verstehen!'« Gospa Högler je bila primorana zapustiti Rdeči križ, potem ko »je nekoč letala zopet okoli ranjencev s cigaretami in izpraševala, kje so Nemci, je naletela na nekega Čeha. Ko ji je rekel, da je Čeh, mu ni hotela dati. Nato je pristopil nek častnik, ji s sabljo odrezal trak z rdečim križem z rokava in jo zapodil.«

Šolstvo

Z začetkom vojne so bili številni učitelji vpoklicani v vojsko. Šolske oblasti so jih nadomestile z učiteljskimi pripravnicami, ki so po maju 1915 sledile otrokom na poti v begunstvo. Odprtje soške fronte je prekinilo učni proces na območjih, ki so se znašla v neposredni bližini bojne črte. Zaradi bližine fronte se je število ranjencev v slovenskih deželah občutno povečalo. Šolske stavbe so zasegli za vojaške potrebe. Mnoge so postale zaledne bolnišnice, saj se je že po prvih spopadih povečalo število ranjenih vojakov, ki so potrebovali zdravniško pomoč in oskrbo. Tudi otroški vrtci so bili ukinjeni, pouk se je nadaljeval v podstrešnih prostorih ali zasebnih hišah.

V šolah v zaledju so se otroci vključevali v razne dejavnosti, katerih namen je bil širjenje domoljubnega vzdušja in moralne podpore vojskujočim. S pisanjem voščil ob praznikih, pletenjem nogavic, sušenjem sadja, zbiranjem kovin so šolarji in šolarke, dijaki in dijakinje dokazovali svojo vpetost v 'totalno vojno'.

Iz pisma Olge Šlebinger, roj. Simonič mami Rozi, 30. januarja 1915. Olga je bila poročena z Jankom Šlebingerjem, ki je v času prve svetovne vojne delal kot profesor na državni višji realki, pozneje pa je postal bibliograf, urednik, literarni zgodovinar in prvi ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.

Vir: Barica Marentič Požarnik, Babičina beseda. Izdano v spomin ob 10-letnici smrti, 1977.

»Vojska pa se občuti pri vsakem koraku. Izmed Jankovih kolegov so šli zdaj spet v vojsko, tako da je od lanskih 24 učnih moči ostalo le še osem. Nadomestili pa jih bodo vse s poljskimi profesorji – begunci. Tako za zdaj šola še ne bo zaprta /…/ Bil je lep, jasen dan in otroci so zdravi in veseli. Nič ne vedo za naše skrbi, imajo vse, kar je treba, in skačejo, da je veselje.«

Trg delovne sile

V drugem letu vojne se je evropsko gospodarstvo prilagodilo vojnim potrebam. Industrija je proizvajala za potrebe vojske. Ob pomanjkanju moške delovne sile so ženske prevzemale tudi 'težaške' poklice in dela. Delež žensk v poklicih, netradicionalnih za ženske, se je povečal skoraj povsod po monarhiji, čeprav so bile razlike med posameznimi deželami precejšnje. Podobno se je dogajalo v Italiji in drugje po Evropi.

V industrijsko slabo razvitih slovenskih deželah, kjer so prevladovali manjši obrati, je zaposlovanje žensk v netradicionalnih poklicih naraščalo počasneje kot drugje na Avstrijskem (Dunaj, Češka, Predarlberško). Bližina soške fronte je vplivala na trg delovne sile tudi na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem, ki sta bili preveč tvegani območji za vzpostavitev intenzivne vojaške proizvodnje. Spremembe v zaposlovanju žensk so bile sprva najbolj očitne v storitvenem in obrtnem sektorju, zlasti v gostinstvu in trgovskih poklicih. Vse več žensk, predvsem begunk, je delalo za potrebe vojske.

Vojna propaganda

Vsaka od vojskujočih se držav je v času prve svetovne vojne organizirala svoj propagandni stroj, s katerim je prepričevala državljane o pravilnosti svojega delovanja in podžigala domoljubno vzdušje tudi med ženskim prebivalstvom. Vojaški aparat, ki je nadzoroval in usmerjal medije, je skrbel za učinkovito cenzuro. V vojaško propagandnem diskurzu so ženske nastopale kot žrtve sovražne vojske in kot alegorične podobe – v Franciji kot Marianne, v Veliki Britaniji kot Britannia –, ki so moške pozivale, naj se pridružijo vojski.

Ženske, upodobljene na razglednicah in plakatih, so spodbujale vojake, naj branijo njihove domove pred brutalnimi in nemoralnimi sovražniki. Propaganda je učinkovito izkoriščala sovražnikova posilstva in fizične napade na ženske, da je povečevala javno nastrojenost proti sovražniku. Ženske je pozivala, naj prispevajo svoj delež k vojnemu uspehu tako, da varčujejo, pišejo pisma vojakom na fronti, zbirajo sredstva za vojsko, se zaposlijo v proizvodnji, podpornih enotah in
medicinskih ustanovah.

Vir: Vili Prinčič, Pregnani: prva svetovna vojna. Pričevanja goriških beguncev, 1996.

»Po tednu dni so nas strpali v vlak in odpeljali v Ivreo, manjše mesto severno od Turina, kamor smo prispeli zvečer. /.../ Naslednji dan zjutraj smo bili priča nenavadnemu prizoru. Pred šolo se je namreč zbrala vsa vas, da bi videla te čudne ljudi. Šele kasneje smo izvedeli pravi vzrok. Plakati po mestu so namreč prikazovali Avstrijce s parklji in rogovi.«
— Jožef Primožič

Ženska kriminaliteta in subverzivnost

Čeprav so se morale ženske zaradi totalnega značaja vojne hitro prilagoditi vojnim razmeram, so nekatere ostrim razmeram vojnega absolutizma kljubovale. V vojnem času se je občutno povečal delež ženske kriminalitete. Oblasti so ženske preganjale zaradi nedomoljubnega vedenja, srbofilstva, rusofilstva, žaljenja cesarja in pacifističnih nazorov. Žensko kršenje zakonov in odredb (tatvine, goljufije, upiranja odredbam, ponarejanja dokumentov itn.) je bilo pogosto posledica težkih materialnih razmer in potrebe po preživetju.

Zaradi pomanjkanja in slabe preskrbe z najnujnejšim so postale leta 1915 protagonistke tako mirnih demonstracij kot nasilnih neredov. V številnih mestih habsburške monarhije, na Dunaju, v Ljubljani, Mariboru, Trstu in Kopru, so stopile na ulico in zahtevale od države pravično preskrbo in socialno podporo.

Med 28. aprilom in 1. majem 1915 so se predstavnice vojskujočih se držav zbrale na mirovni konferenci v Haagu in zahtevale konec spopadov.

Vir: Poldka Kos, Nekaj spominov iz mojega življenja, v: Idrijski razgledi, št. 1, 1968. (www.dlib.si)

»V službo sem se vrnila šele čez poldrugo leto, toliko časa je namreč trajala disciplinska preiskava. Medtem sem dobivala le polovično plačo, kar je bilo zelo malo, saj je cela plača komaj zadostovala za preživljanje. Nazadnje so me kaznovali z ukorom, ker naj bi bilo moje obnašanje tako, da bi bilo moglo vzbuditi sum v moj patriotizem.«

Moški in ženski pogled

V milijonih in milijonih pisem, ki so vsak dan romala iz zaledja na fronto in s fronte v zaledje, so bile opisane izkušnje, strahovi, želje, občutja in upanja vojakov, obenem pa tudi njihovih domačih in znancev ter ne nazadnje tistih, ki so jih v boju podpirali. V veliki 'papirnati' vojni so odzvanjale moške in ženske misli in besede. Pisali so sinovi, očetje, bratje, ki so odšli v boj, matere, sestre, zaročenke in žene, ki so ostale doma ali pa so morale iti v begunstvo. Čeprav je večina ohranjene vojne korespondence v moški pisavi, so se ohranila tudi pisma, ki so jih napisale ženske roke. Za vojne dnevniške zapiske je značilno, da so jih pisali predvsem vojaki, ki so občasno spregovorili o ženskah. Vojna izkušnja, ki je na bojišču vzpostavljala ostro ločevanje med 'našimi' in nasprotnikom, je vsiljevala tudi vse bolj togo ločnico med moškimi in ženskami.

Vojaki so se v svojem intimnem pisanju z naklonjenostjo spominjali svojih mater, zaročenk in žena, zgražali pa so se nad ženskami, ki so jih videvali v neposredni bližini fronte, še posebno če so se družile z vojaki. Obravnavali so jih kot ničvrednice, nevarne vohunke, pocestnice. Če so bili nekateri pisci dnevnikov in pisem iskreno zaskrbljeni zaradi svojih mater, žena, zaročenk, sester, ker so se bali za njihovo preživetje in ohranjanje družbenega statusa, ki ga je materialna negotovost v vojnem času omajala, je posamezne ženske, ki so pisale, skrbela izpostavljenost njihovih partnerjev raznovrstnim nevarnostim in skušnjavam. Pritoževale so se nad vojnimi razmerami in izgubljeno intimno toplino. Pogosto je bilo tudi razočaranje piscev nad zaročenkami, ki se niso znale vživeti v krutost vojne izkušnje in niso dajale najboljše podpore fantom, ki jih je vojna potisnila v strelske jarke.

Ivan Zupan, 19. 10. 1916.

Vir: Ifigenija Simonovič et al. (ur.), Vitomil Zupan: Važno je priti na grič. Življenje in delo Vitomila Zupana (1914–1987), 2014.

»Nekaj Tvoje pošte precej danes prejel. Neprijetno, da ne dobiš podpore od države ali jaz sem te redno opozarjal, hrani, dokler je čas, jaz vendar ne pošljem denarja, da se sproti porabi. Glej, da izhajaš kakor druge. Ta mesec bom skušal več poslati, ker imam kot kor. tudi več dohodkov … Ampak ne piši mi tako obupnih pisem. Saj vendar še ni vseh dni konec.«

Pismo Franca Rueha, 26. 8. 17.

Vir: Franc Rueh, Moj dnevnik 1915–1918, 1999.

»Tvoja prijateljica Špan se je precej zanimala v zadnjem času za to, kako jaz tukaj živim, ali sem Ti popolnoma zvest, itd. Čudni pojmi, ali ne? Saj v teh hribih, ko cele dneve hoda ni nobenega ženskega bitja, sploh ne bi bilo drugače mogoče, kot da sem ti zvest.«

Pismo Marije Grbec, 18. 5. 1915.

Vir: Pokrajinski arhiv v Novi Gorici.

»Bog nam more pomagati v teh strašnih razmerah sedanjega časa – to pa storimo kolikor mogoče, vsaki večer in vsako jutro ko molimo skupaj, potem če gre kdo k sv. maši ali k šmarnicam se vsakokrat spomnimo tudi na vas uboge trpine, in črez dan se tudi vedno spominjamo na vas. In tudi zdaj ko je začela šestnedeljska pobožnost v čast sv. Alojziju tudi takrat vedno kaj prihranimo za vas reveže – torej potem takem trdno upamo, da se bo dobro izšlo. Tukaj so zdaj začeli prerokovati o miru in tudi res kaže, da bo, ker našim gre prav dobro in prodirajo vedno naprej.«

Vir: Ilka Vašte, Podobe iz mojega življenja, 1964.

»Nekaj mesecev pozneje smo imeli neko dobrodelno prireditev pri pogrnjenih mizah v veliki dvorani Balkana. Sedela sem v večji družbi znancev in prijateljev. Moj mož je nastopal na odru kot solist in v zboru. Imel je bariton čudovite lepe barve. V odmoru je prišel k meni in mi prišepetal:

'Ozri se tja na drugo stran! Glej, žena dr. Žerjava, ki so ga kot srbofila in avstrijskega izdajalca zaprli, sedi tam pri veliki mizi popolnoma sama. Ali bi se ji hotela pridružiti? Kar sram me je, da jo pustijo samo sedeti, strahopetci!'

Moj mož sicer ni bil politični somišljenik dr. Žerjava, toda poznal ga je osebno … 'Seveda se presedem k njej! Le predstaviti me moraš, ker ne vem, če se me še spominja iz Ljubljane. Telovadili sva skupaj.'

'Prav, kar oprosti se tukaj in pridi!'

Storila sem, kakor je želel. Kako tudi ne! Saj sem bila še vedno - očetova hči!

Sedela sem ves večer pri izobčenki. /.../ Ko sva se po koncertu poslovili, mi je prisrčno stisnila roko in se mi zahvalila za družbo z običajno frazo, prišepetala pa mi je: 'Nikoli vam tega ne pozabim.'«

Civilno prebivalstvo
po odprtju
soške fronte

Italija je na binkoštno nedeljo, 23. maja 1915, napovedala vojno svoji nekdanji zaveznici Avstro-Ogrski. Še isto noč so italijanske čete prekoračile mejo. Med Rombonom in Tržaškim zalivom je nastala več kot 90 km dolga soška fronta, prizorišče najbolj krvavih bitk med italijansko in avstro-ogrsko vojsko.

Prebivalstvo ob Soči je prvo leto vojne doživljalo predvsem skozi izkušnjo mobilizacije in militarizacije vsakdanjega življenja, z vzpostavitvijo soške fronte pa je vojna segla na domača tla. Posoško civilno prebivalstvo se je pridružilo 15 milijonom civilistov, ki so se v posameznih delih Evrope in Turčije znašli v pregnanstvu in revščini zaradi vojaških operacij in tudi kot žrtve nasilja in medetničnih sovražnosti.

Begunstvo stotisočglave množice, v kateri so bili poleg posoškega prebivalstva tudi Istranke in Istrani, je povzročila zlasti evakuacija območja v neposredni bližini bojišča. Prisilni odhod je bil na avstrijski strani izveden kaotično in v naglici. Svoje domove so od konca maja zapuščali prestrašeni ljudje, predvsem ženske, otroci in starci, ki so se daleč od doma zgrinjali na ceste in železniške postaje z najnujnejšim za preživetje. Nekateri so se lahko zanašali na pomoč sorodnikov in dobrotnikov, ki so živeli v zalednih mestih. Večino so avstrijske oblasti poslale v notranjost monarhije, kjer so nastala begunska taborišča. Begunce na italijanskem zasedbenem območju so oblasti namestile po najrazličnejših krajih Apeninskega polotoka.

»Začetek vojne smo doživeli v trenutku, ko našega očeta ni bilo doma. Naš primer ni bil osamljen, saj so razen redkih izjem vse družine ubrale pot begunstva brez svojih družinskih poglavarjev. Naše skrbne in hrabre mame so morale torej same nositi težo odgovornosti za preživljanje družin, v kateri so po navadi prevladovali mladoletni otroci, velikokrat celo dojenčki. Zlasti je bilo hudo za tiste družine, ki so se znašle na desnem bregu Soče, na takoimenovanem 'goriškem mostišču', tj. v vaseh Oslavje, Pevma, Štmaver, Podgora in Ločnik. Čez noč smo postali del prve vojne črte! Pred sabo smo imeli prodirajočo italijansko vojsko, za sabo Sočo.«

Pepca Gravner, Oslavje, 1911.

nadaljuj na leto 1916